Zveza kulturnih društev Slovenije Spremljajte kulturne dogodke.
Zveza kulturnih društev Slovenije (v nadaljevanju ZKDS) je naslednica Zveze kulturnih organizacij Slovenije in pred njo stoletne tradicije povezovanja kulturnih društev na nacionalni ravni, ki sega v čas kulturnega prebujanja slovenstva.
ZKDS je samostojna, prostovoljna, nevladna in nepridobitna organizacija, ki povezuje občinske in/ali območne zveze kulturnih društev, združenja društev in njihovih skupin na osnovi zvrsti kulturne dejavnosti in izjemoma posamezna kulturna društva, če se ta nimajo možnosti povezati v lokalne zveze.
Njen cilj je vzpodbujanje ljubiteljske kulturne dejavnosti v društvih in uveljavljanje najkvalitetnejših dosežkov te dejavnosti doma in v tujini. Pri tem se ne ozira na politične, ali svetovnonazorske delitve in je odprta za vse usmeritve in zvrsti kulturne ustvarjalnosti.
ZKDS si prizadeva za kulturno povezanost slovenskih društev v matici in zunaj njenih meja ter za možnosti delovanja kulturnih društev drugih nacionalnosti v Sloveniji. Tako na lokalni kot na državni ravni bo ZKDS težila k reprezentativnosti z vključevanjem kar največjega števila društev in njihovim verodostojnim zastopanjem pred lokalnimi in državnimi oblastmi.
ZKDS ima status društva v javnem interesu.
ZGODOVINA ZVEZE KULTURNIH DRUŠTEV SLOVENIJE
Prvo slovensko kulturno društvo s cilji, ki so primerljivi s cilji naše zveze, je bilo ustanovljeno v sosednjem Gradcu že leta 1810 in njegova zasluga je ustanovitev prve univerzitetne katedre za slovenski jezik pred točno 200 leti. Dunajsko kulturno društvo pod vodstvom rektorja Miklošiča si je leta 1848 nadelo ime Slovenija in odtlej imamo ime z našo državo. V ustavnem obdobju monarhije so se društva razcvetela in v sedemdesetih letih jih je bilo na Štajerskem 513, na Primorskem 168, na Koroškem 150 in na Kranjskem 101. Ni presenetljivo, da je bilo “taborsko gibanje” za slovensko kulturno avtonomijo tako množično, saj so za njim stala številna kulturna društva.
Ker se je kultura preveč vezala na politiko, ki je bila vedno razklana, pa v dolgem obdobju od sredine 19. stoletja vse do druge svetovne vojne ni bilo enotne krovne organizacije. Katoliška kulturna zveza je sicer nastala že pred koncem 19. stoletja. Tudi liberalci so poizkušali narediti konkurenčno zvezo, vendar jim je to uspelo šele po prvi svetovni vojni. Tudi druge politične opcije so organizirale svoje mreže kulturnih društev. Obdobje med vojnama je bilo sploh neugodno za kulturno organiziranje, saj razen v Dravski banovini drugod po Jugoslaviji kulturnim društvom niso posvečali nobene pozornosti. V drugi svetovni vojni so vsi zavojevalci obravnavali slovenska kulturna društva kot banditske-teroristične organizacije in so jih preganjali s skrajnimi sredstvi. Nova socialistična Jugoslavija pa je imela svoje predstave o kulturni organiziranosti, ki spet niso upoštevale slovenske društvene tradicije. Le energičnemu nastopu Prežihovega Voranca in po njegovi smrti Franceta Bevka gre zahvala, da se je organizirala Ljudska prosveta Slovenije in zatem bolj neodvisna Zveza Svobod kot krovna organizacija vseh kulturnih društev. Tako smo leta 1969 prišli do Zveze kulturno-prosvetnih organizacij in leta 1977 do Zveze kulturnih organizacij, ki se je leta 1995 preimenovala v Zvezo kulturnih društev.
Z rojstno letnico naše zveze pa je tako, da je bila ZKD v Ljubljani ustanovljena že leta 1920, v Mariboru šele leta 1925, najaktivnejša pa je bila ZKD v Celju, ki jo je ustanovil Vekoslav Špindler leta 1922, torej pred devetdesetimi leti. Pa vse to sploh ni pretirano usodno za razvoj društvene kulture, saj je bila ZKD takrat vendarle predvsem kulturniška podružnica liberalcev. Današnja ZKD v principu zavrača politične delitve v kulturi. V našem statutu smo zapisali, da je ZKD nadpolitična organizacija in da je njen cilj bogatenje kulturnega življenja vseh državljank in državljanov Slovenije. Že dve desetletji nam uspeva, da strankarske delitve ne določajo načinov povezovanja kulturnih društev in delujemo ter smo priznani kot splošna krovna organizacija slovenskih kulturnih društev. To je bistvo, ki ga moramo podčrtati; niti približno pa se ne želimo vračati k starim delitvam.
(pripravil mag. Franci Pivec)