HUJE KOT LE KRIZA?

Piše: mag. Jože Osterman

Ni čisto nepričakovano niti absurdno, da bo prav leto 2018, ko se je po petih letih precej radikalnega zmanjševanja javnih sredstev za kulturo kulturni proračun na državni ravni spet nekoliko odebelil, dokončno razkrilo grozovita notranja protislovja kulturnega področja. To morda preseneča le načrtovalce kulturne pogače na finančne ministrstvu, ker se dogaja v času, ko so menili, da bodo z nekaj drobtinicami več rešili večino problemov, ki so se v zadnjem desetletju nakopičili v kulturni sferi, za večino poznavalcev področja pa je to pričakovana eksplozija prav toliko let neprodušno začepljenega lonca, v katerem je notranji pritisk presegel vse meje.

Če ob strani  pustimo dejstvo, da je javnih sredstev zaradi zakrnelega kulturnega trga daleč premalo (po moji oceni bi za razmeroma normalno delovanje kulturnega področja državni  proračun letos potrebovali nekje okrog 210 milijonov evrov, in za lokalne programe okrog 140 milijonov– imamo pa jih približno 157 na državni in verjetno okrog 110 na lokalni ravni), je obenem postalo jasno, da bo obstoječi kulturni sistem v naslednjih dveh, treh letih moral doživeti radikalne spremembe, da bi lahko tudi v prihodnje omogočal obstoj temeljnih načel družbeno odgovorne kulturne politike: nastanek prodornih umetniških dosežkov, udeležbo vseh generacij v umetniškem ustvarjanju in široko dostopnost kulture na vsem ozemlju države. V ta sklop sodi tudi ohranjanje oz. krepitev kulture skupnega kulturnega prostora, kjer pa mora in sme slovenska nacija računati tudi na odgovornost oblasti tam, kjer živijo slovenske manjšine ali narodne skupnosti. Tudi če bi bilo denarja precej več kot danes, bodo spremembe očitno neizogibne.

Velika protislovja

Letošnje leto že zaznamuje nekaj silovitih trkov kulturnih podsistemov, ki ne bodo mogli ostati brez posledic. Na eni strani želi zakonsko vsestransko zaščiten sistem javnih zavodov, ki kajpak predstavlja večino kulturne produkcije, ustvarjene na Slovenskem, v času zdajšnjih bistveno boljših ekonomskih razmer normalizirati materialne pogoje svojega delovanja in morda tudi zvišati potenciale za prebojne dosežke, ki jih je bilo v letih recesije dejansko precej manj kot prej. Po drugi strani sta v zadnjih letih zaradi različnih vzrokov, med katerimi je kot najpomembnejšega treba šteti blokado zaposlovanja in posledično skorajda popolno generacijsko diskontinuiteto v javnih zavodih, bistveno narasla število ustvarjalcev, ki delujejo v nevladnem sektorju in kulturna produkcija tega sektorja nasploh. Večinoma gre za mlade ustvarjalce, ki so se izšolali v šolskih programih, ki tečejo neodvisno od dejanskih možnosti kulturne produkcije; posledica tega je minimalna možnost stalnega dela, zaradi česar je občasno (prekarno) delo postalo izrazito prevladujoč tip delovnih razmerij za to generacijo. Rezultat tega je precejšnje povečanje števila kulturnih dogodkov, ki pa mu število občinstva ni sledilo, kar je prvikrat nasploh postalo vprašanje, o katerem pa pravzaprav ni bilo nekdaj čisto dostojno govoriti. Napolnjenost vsakodnevnega življenja s kulturo  je bila namreč vselej eden od idealov kulturne politike, ki ni bil nikdar vprašljiv. Zdaj se je prav tu pojavila veliko protislovje: velika produktivnost gibkega nevladnega sektorja, ki tudi z majhnimi sredstvi lahko ustvari veliko dogajanja, je  logičen odgovor, saj skuša z več projekti pridobiti več javnega denarja. Sektor kulture torej na finančno krizo ne odgovarja z zmanjševanjem produkcije, marveč s njenim povečevanjem! Tod se razkriva problematično zasnovana kulturniška zakonodaja, ki kot osnovo za javno financiranje upošteva zgolj kvantiteto produktov, prav nič pa je ne zanimajo pogoji dela in skladnost kulturnega ustvarjanja z družbenim razvojem, v katerem ima ta bistveno vlogo.

Tem anomalijam se pridružuje še ena: kljub prej omenjeni hiperprodukciji v oči bijoča neenakomerna razporejenost kulturnih dogodkov po celotnem ozemlju države. Že površen pogled bo razrkril, da tradicionalne bele lise, kjer kulturnega dogajanja skorajda ni, v celoti ostajajo. Če ne bi bilo na večini teh belih lis vsaj nekaj dogodkov, ki jih praviloma izvajajo sicer redka domača ljubiteljska kulturna društva, bi bila morda kar tretjina državnega ozemlja gluhi blatni dol, torej popolna provinca. Žal razvojni trendi ne kažejo kakšnih bistvenih sprememb; število resnih lokalnih kulturnih programov je še zmerom katastrofalno nizko.

Možne rešitve

Ministrstvo za kulturo v sedanji  sestavi je – bodimo objektivni – večino opisanih problemov podedovalo. Njegova težava je v tem, da jih je globoko podcenjevalo. Izjave v smislu: zahteve po novem kulturnem modelu so pretirane, spremembe niso tako nujne, so se izkazale za napačne. Je pa verjetno  imelo prav v tem, da novi kulturni model ni potreben le zaradi  drugačnega načina upravljanja javnih zavodov in razmerja do politike, čemur različni do sedaj znani predlogi sprememb namenjajo skorajda izključno pozornost, marveč vsaj enako zaradi razmerja med vladnim in nevladnim sektorjem. Kulturno področje je namreč prav zaradi nevladnikov v zadnjih letih postalo povsem drugačno, kar je v veliki meri tudi odraz narave umetniške ustvarjalnosti same. Ta se množično pojavlja ne glede na formalne okvire, v katerih nastaja in predstavlja ne le močno konkurenco obtoječim javnim ustanovam, marveč v marsikaterem pogledu tudi povsem nov model obnašanja v času, ki zahteva vsakodnevno reagiranje na spremembe, ki jih poleg načina razmišljanja in zaznavanja realnosti prinašajo tudi nove komunikacijske tehnologije in ki so v marsičem tudi slabe in umetnost ogrožajoče. Vse bolj se zdi, da bodo tradicionalne kulturne ustanove, predvsem tiste na področju kulturne dediščine, (p)ostale predvsem nosilec neke jedrne kontinuitete kulturnega dela, zapisovalci  in dokumentalisti ustvarjenega, umetniške ustanove pa v dobi problematične virtualne resničnosti garant avtentičnosti kulturne tvornosti  oz. kar družbenega dogajanja nasploh. To pa pomeni, da bodo v zdajšnji formi obstale predvsem ključne nacionalne umetniške ustanove, večina ostalih pa bo verjetno prešla na manj formalne, vendar ni nujno, da s tem tudi na manj stabilne oblike delovanja. V ustreznejšem razmerju se bo temu prilagodila tudi distribucija sredstev.

Gotovo je, da se bo nevladni sektor zato po eni strani še naprej širil, po drugi strani pa tudi (samo)prečiščeval. Kajti moti se, kdor misli, da je brez greha. Kar mene zadeva, sem (spet) enkrat več presenečen nad letošnjim izborom nekaterih subjektov (društev, zasebnih zavodov), ki bodo v naslednjih letih upravičeni do stabilnejšega triletnega financiranja, ki je bil opravljen na ministrtsvu. V njih delujejo večinoma ljudje, sicer zaposleni v javnih zavodih, ki si na tak način, financirani  z javnim denarjem, vzpostavljajo nov prostor (honorarnega) dela na področjih, ki jih bi morala sicer v veliko večji meri pokrivati kar njihova matična hiša. To, kar se pogosto dogaja, je dokaz tega, da tudi javni zavodi ne opravljajo tistega, kar bi sicer morali. To utegne biti tudi dokaz, v kako veliki meri se je v strokovne komisije uspel vriniti čisto zasebni, nedvomno parcialni interes; primerjava z dostikrat zavržnim istočasnim služenjem zdravnikov v javnem in zasebnem sektorju na nekem drugem področju tukaj ni čisto odveč.

Kaj bo z ljubiteljsko kulturo?

Ljubiteljska kultura glede na majhnost vloženih sredstev materilano pravzaprav ne predstavlja resnega problema, glede na smotrno kulturno politiko pa vsekakor pomemben faktor, ki pa ga bo treba sistemsko nekoliko urediti. Po eni strani gre za to, da se tistemu delu vrhunskosti, ki se pojavlja v njenih okvirih, omogoči enakopravna vključenost tudi v pogojih dela, po drugi strani zato, da se ji omogoči splošen dvig kvalitete njenega dela z bistveno večjo skrbjo za kvalitetno vodenje oz. mentorstvo. Tukaj je, ob predpostavki, da se bo bolj zbudila tudi lokalna politika, kar nekaj dela za mlade izšolane kulturne ustvarjalce in velikanski izziv za nastajanje nečesa povsem novega, ki bi lahko v še večji meri kot do zdaj prihajalo iz ljubiteljskih vrst. Nasploh se zdi, da bi bilo medsebojno sodelovanje celotnega nevladnega sektorja, v katerem je bistveno več kadrovskega prepletanja med ljubiteljstvom in poklicnimi nevladniki, lažje kot komuniciranje z pogosto precej oholim in podcenjevalnim odnosom javnih zavodov do ljubiteljske kulture – kakor da bi spomin, da jih večina prihaja prav iz tega gnezda, v njih popolnoma ugasnil.

Naj na koncu poudarim, da moj prispevek  ni podpora kanibalizmu, ki se zavoljo premajhnih sredstev v kulturi nedvomno krepi. Ne nasprotujem sistemu javnih zavodov, če njihovo razmerje do drugih subjektov, ki delujejo v kulturi, omogoča ustrezno sinergijo. Zdaj smo se znašli na robu tega: menim, da bi ga morali ponovno premisliti in narediti gibkejšega. To je neizogibno: za bolj odprto polje kulture, za mlajše ustvarjalce, za ponovno kultivizacijo družbe gre!