NE SPRAŠUJ, KAJ JE DALA GLASBA TEBI; RAJE VPRAŠAJ, KAJ SI TI DAL GLASBI!

INTERVJU: NE SPRAŠUJ, KAJ JE DALA GLASBA TEBI; RAJE VPRAŠAJ, KAJ SI TI DAL GLASBI! (Prosto po Kennedyju)

Sprašuje: mag. Franci Pivec

Ervin Hartman pol stoletja za dirigentskim pultom pihalnega orkestra »Pošta« Maribor

Ervin Hartman se je rodil leta 1943 v mariborski glasbeni družini in je od ranega otroštva aktivno prisoten v glasbi. Poleg rednega šolanja, ki ga je sklenil z diplomo mariborske ekonomsko-poslovne fakultete, je diplomiral na srednji glasbeni šoli (ter kasneje še dirigentsko izpopolnjevanje v tujini) in skozi celo življenje živi dve karieri – poslovno in glasbeno. Od leta 1967, ko je nadomestil očeta pri vodenju legendarne poštne pihalne godbe, ga javnost v prvi vrsti dojema kot glasbenika. Z njim se je ta godba povzpela med odlične pihalne orkestre, ki že desetletja zbira najprestižnejša priznanja in je dobrodošel gost na najopaznejših srečanjih pihalnih godb v Evropi. Razen umetniškega navdiha je v to vložil tudi ogromno organizacijskih naporov in odločilno posegel v strukturo godbeništva na nacionalni in mednarodni ravni. Spodbudil je nastanek veteranskih godb, brass-muziciranja ipd. Je avtor ali urednik številnih publikacij s področja godbeništva. O umetniških dosežkih in organizacijskih zaslugah pričajo številna priznanja, ki jih je prejel.

Foto: Osebni arhiv Ervina Hartmana

Kako je to, ko izhajaš iz glasbene družine?

Oče (Ervin starejši) je bil vseprisoten in priljubljen mariborski glasbenik, ki ga je med note popeljal njegov oče na Remšniku in imamo glasbo tako rekoč »v genih«. Kar solidno glasbeno izobrazbo si je pridobil kot vojaški glasbenik, kar je značilno za številne slovenske glasbenike. Z leti je postal izrazit »multi-instrumentalist« in priljubljen skladatelj, ki ga pihalne godbe še danes rade izvajajo. Kar doma smo imeli dobro obiskano glasbeno šolo (menda je šlo skozi njo kar blizu 2000 učencev) ter vadbeni prostor za ansamble, med katerimi je največ nastopal Hartmanov harmonikarski orkester. Jasno je, da sva s starejšim bratom »padla« v ta glasbeni vrtinec – brat Oto je kot poklicni glasbenik deloval v različnih evropskih glasbenih središčih. Ta družinska zgodba se kar nadaljuje, le da se je prostorsko premestila v KUD »Pošta«, kjer muzicirata oba sinova, Damijan in David, skupaj s snahama, in sedaj tudi že obe vnukinji, Sara z rogom in Kaja na tolkalih. Našo navezanost na glasbo ponazarja tudi družinsko podjetje: Založba Hartman z več kot 300 edicijami izvirnih kompozicij in pet trgovin z glasbili v različnih krajih po Sloveniji.

Hartmani živite na Studencih, predmestju Maribora, ki je slovelo po izjemno živi kulturni dejavnosti. Od tam prihajajo znani ustvarjalci kot npr. Babič, Bibič, Polak, Golja, oba Tihčeva, pisatelj Rozman … Močna je bila tudi kasneje zamolčana nemška kultura z avtorico Celjskih grofov Wambrechtsammerjevo, tremi rodovi glasbenikov Schönherrjev itd… Je to neposredno lokalno okolje tudi odigralo kakšno vlogo?

Studenci imajo v resnici svojstveno kulturno zgodbo, ki sem jo sam doživljal predvsem skozi odlično osnovno šolo (Janka Padežnika), kjer me je Oto Polak »posvetil« v likovno umetnost, in skozi Sokolski dom, kjer se je ob telesni kulturi dogajala še vsa druga kultura, od lutk do gledaliških predstav. Oče je bil še zelo vpet v to dogajanje, jaz pa sem moral ves razpoložljivi čas nameniti »Pošti« na drugem koncu mesta. Kot dolgoletni »kulturni aktivist« Zveze kulturnih društev, ko sem spoznaval delovanje kulturnih društev po vsej Sloveniji, pa moram potrditi, da so neposredna lokalna kulturna okolja izjemno pomembna za sožitje med ljudmi, ki je na srečo neprimerno pristnejše, kot bi sklepali na podlagi medijsko razvpitih političnih zdrah.

Nekoč PTT, danes Pošta Slovenije, je še med redkimi firmami, ki za svoj ugled v javnosti in za zavest pripadnosti svojih zaposlenih vlaga v kulturo. To je odličen marketing, s katerim se ne more kosati nobeno plačano reklamiranje, ki so ga ljudje siti. Je takšna razlaga vloge KUD »Pošta« sprejemljiva?

V PTT sem se zaposlil kot mlad ekonomist prav pri nalogah, ki bi jih lahko širše tolmačil kot marketing. Bil sem tudi urednik internega časopisa in s tem nekakšen referent za odnose z javnostmi. Bolj kot diploma, mi je potrebno fleksibilnost dalo delovanje v kulturi in to bi veljalo upoštevati tudi danes.  KUD »Pošta« sem vedno videl v bližini teh funkcij, ki so za uspešnost podjetja zelo pomembne. Dejavnost našega društva je dnevno prisotna v javnosti kot zanimiva in pozitivna vsebina in vedno je zraven tudi Pošta. Vložek se skozi promocijo vsekakor povrne in čudi me, da druge firme, ki so imele odlična kulturna društva, tega niso uvidela. Naši nastopi polnijo dvorane in nekdanji ter sedanji zaposleni se z njimi identificirajo in se čutijo povezane s firmo. Pa ne gre samo za pihalni orkester, saj imamo tudi moški pevski zbor, veteransko godbo in aktivno likovno sekcijo. Skratka, delovno okolje je lahko tudi spodbudno kulturno okolje in v Pošti Slovenije ga imamo.

Poštni orkester je tudi neuradna mestna godba Maribora in ima mesto-tvorno vlogo. Hočeš nočeš je Hartman tudi nekakšen mestni funkcionar, ki ne sme manjkati pri važnih dogodkih.  Kako izpolnjujete te zadolžitve?

Na desetine je mestnih prireditev skozi celo leto, kjer smo nepogrešljivi: proslave, komemoracije, festivali, najrazličnejši mestni dogodki. Včasih v mestnem protokolu kar pozabijo, da to ni naša služba, ampak gre za dobro voljo in izraz spoštovanja naših članov do lastnega mesta.  Kraj, ki se ne more postaviti z živo godbo, ko je treba med ljudmi ustvariti svečano atmosfero, ni vreden svojega imena. Ljudje nas pričakujejo in nočemo se jim izneveriti – tudi mi smo reprezentanca Maribora. Ob vsem tem pa vsako sezono naštudiramo nekaj kakovostnih koncertnih programov, ki so obogatitev kulturne ponudbe mesta. Zveza kulturnih društev šteje sto društev in brez njihovih nastopov bi bil v mestu velik dolgčas.

Pihalne godbe so del slovenske kulturne tradicije in sooblikovalke nacionalnega kulturnega prostora. Vendar nič ne nastane samo od sebe, ampak je potrebna dobra organiziranost, pri kateri odigravate važno vlogo.

Pred več kot petinštiridesetimi leti smo ustanovili Združenje pihalnih orkestrov Slovenije, ki mu je predsedoval Vlado Golob. Ker sem bil takrat že nekaj let dirigent poštne godbe v Mariboru sem se tudi aktivno udejstvoval pri raznih projektih združenja. In tako je naneslo, da sem bil že leta 1976 izvoljen za predsednika Združenja. Povezovanje pihalnih godb na nacionalni ravni je postalo vedno intenzivnejše, a kljub temu Združenje ni bilo samostojno in je delovalo pod okriljem Zveze kulturnih organizacij Slovenije. Čeprav smo v združenju že od same ustanovitve razmišljali o samostojni zvezi, je ideja dozorela leta 1997. Zveza slovenskih godb je tako danes močna in koristna organizacija, brez katere bi si težko predstavljali godbeno življenje. V njenem okviru izmenjujemo izkušnje, skrbimo za položaj in ugled godbeništva, organiziramo izobraževanje, vzdržujemo sistem tekmovanj oz. evalvacij, vzpostavljamo mednarodne stike itd…  Ob tem uveljavljamo tudi decentralizacijo, kar je v kulturi resen problem, saj je pogosto tako, da kar se ne zgodi v Ljubljani, se sploh ni zgodilo. Pisarna Zveze slovenskih godb je tako v tem mandatu v Cerknici in to utemeljeno, saj gre za kraj, v katerem deluje velik orkester najvišje kakovostne kategorije.

Godbeništvo je seveda močno svetovno gibanje. Je Slovenija njegov sestavni del?

Ne le, da smo zraven, ampak smo v njem tudi zelo aktivni, opaženi in priznani. Meni je pripadla naloga in čast, da razvijem in utrdim te vezi, bodisi da gre za Mednarodno združenje pihalnih orkestrov (WASBE), Mednarodno glasbeno zvezo (CISM) ali za Mednarodno zvezo za raziskave in razvoj godbeništva (IGEB). Bil sem na vodilnih mestih, organizator mednarodnih konferenc in sedaj častni član. K temu je treba dodati še številne bilateralne povezave in skupne programe in projekte, še posebej z godbeniškimi organizacijami iz Avstrije, Belgije, Italije, Rusije, Nizozemske, Nemčije itd..

Foto: Osebni arhiv Ervina Hartmana

Petdeset let je časovni lok, v katerem se pokažejo določene značilnosti in večje spremembe v kakovosti muziciranja. Kaj opažate v tem razvoju?

Najbolj opazno se je dvignila izobraženost oz. usposobljenost glasbenikov. Naše glasbene šole so res izjemne, tako po kakovosti kot po širini zajemanja mladih ljudi in ne vem, če nam je glede tega na svetu kdo kos. Tudi manjši kraji imajo močno zaledje glasbeno izobraženih ljudi, poleg tega pa še publiko, ki ima tudi kakšno leto glasbene šole in ve, kaj je dobro in kaj ni. Važne so tudi društvene glasbene šole, kakršno imamo tudi pri »Pošti«, kjer je samo skozi moj razred tolkal šlo že več kot 100 učencev. Sicer pa se je v zadnjem času močno razvejala mreža zasebnih glasbenih šol, med katerimi so nekatere tudi zelo dobre. Morda bi lahko tudi redne šole bolje izkoristile to nagnjenje do glasbe in se preveč omejujejo le na pevske zbore, ob tem pa se vsak drugi ali tretji učenec uči instrumenta, s katerim bi lahko nastopal v šolskem ansamblu ali solistično. Tudi pri našem društvu smo že razmišljali, da bi na kakšni šoli ustanovili godbo. Žal moram v polstoletni perspektivi ugotoviti tudi to, da upada finančna podpora godbeništvu in je vse bolj odvisno od zasebnega vložka.

Godbeništvo je tudi način množičnega muziciranja in zmanjševanje podpore iz javnih sredstev lahko omeji doseženo širino. Kako se temu upreti?

Veliko vlogo imajo nekateri mediji, ki se včasih prav trudijo pokvariti doseženo raven glasbenega življenja v Sloveniji s »plažo in kičem«, a jim ne bo uspelo, saj slabi ansambli lahko samo fantazirajo o tem, da bi v mestnem parku zbrali tolikšno publiko, kot jo pritegne vsakoletni nastop opernega orkestra. Sploh pa je glasbene publike pri nas nekajkrat več kot nogometne, le da mediji tega ne opazijo. Zanimiv pojav so vse številčnejši veteranski sestavi, za katere bi lahko tudi rekli, da predstavljajo muziciranje »na recept«, saj očitno pozitivno učinkujejo na splošno zdravstveno počutje. Prav gotovo je tudi zelo pomemben gospodarski vidik delovanja godb. Znani muzikolog, dr. Wolfgang Suppan, je izračunal tudi ekonomski učinek godbeništva, ki je presenetljivo visok, od proizvodnje inštrumentov, elektronskih naprav, nosilcev zvoka, založništva,  do zaposlovanja itd… In ni treba imeti slabe vesti, če za ta namen ljudje potrošijo kak evro več, saj gre za naložbo z multiplikativnimi učinki za osebni in skupnostni razvoj in ne za metanje denarja stran.

Boljša izobraženost rezultira tudi z vrhunskim muziciranjem in orkestri in posamezniki si zelo prizadevajo v tej smeri. Kako to uskladiti s ciljem čim širše vključenosti ljudi v glasbeno delovanje?

Gre za komplementarnost. Redna vadba mora imeti ambiciozne cilje in pri godbah se to izkaže s prehajanjem v višje kakovostne kategorije in na koncu v koncertno kategorijo z veliko zasedbo za izvajanje zelo zahtevnih partitur. Ampak, tudi znotraj drugih kategorij je mogoče biti najboljši in s tem uresničiti višje ambicije. Tako je oblikovan naš tekmovalni sistem godb v Sloveniji, pri čemer imajo zelo odgovorno nalogo žirije, o čemer imam veliko izkušenj z domačih in mednarodnih tekmovanj. Važna je tudi izbira skladb, pri čemer je treba gledati na domačo ustvarjalnost in tudi na tuje koncertne odre je treba iti s slovenskimi skladbami, sicer pride do nekakšne »mcdonaldizacije«, ko vsi izvajajo enako muziko. Na srečo za pihalne godbe pri nas pišejo dobri skladatelji, tudi mladi. Spet pa moram kritično omeniti medije, ki napačno sklepajo, da godbeništvo nima publike in se redko odločajo za njegovo vključevanje v program. Imamo po eno oddajo na prvem in na tretjem nacionalnem programu, stotine privatnih radijskih in televizijskih postaj pa gonijo svoje in nas ne opazijo. Gremo pač na splet in to bo imelo pri vseh medijih enako posledico kot pri časopisih.

Pihalni orkestri so tudi stvar tradicije in znani so filmi, ki obravnavajo  fenomen v Wallesu, ko je rudnik propadel, rudarska godba pa še deluje. Kaj pa pri nas?

Mi imamo cel kup takih primerov, le da nimamo filmov o tem, npr. o naši najstarejši rudarski godbi iz Idrije, ki je nastala pred 350-imi leti in je zelo živa, čeprav rudnika že davno ni več. Nihče niti ne pomisli na ukinitev trboveljske godbe, ki je ena naših najboljših. In še nekaj deset takih godb imamo. To priča o globokih koreninah kulture, ki preživi tako krize kot preganjanja in prepovedi. To smo mi, je naša identiteta in če bi se tako naglo samoukinjali kot naše gospodarske firme, Slovencev že davno ne bi bilo več.